Amalgamske plombe, znane tudi kot »črne plombe«, so se dolga leta uporabljale za sanacijo kariesa, predvsem v zadnjem delu ust, kjer so žvečilne sile najmočnejše.
Izdelane so iz zlitine, ki vsebuje živo srebro v kombinaciji z drugimi kovinami, kot so srebro, kositer in baker.
Prav zaradi vsebnosti žive - ki je toksična snov - so bile predmet številnih strokovnih in regulativnih razprav.
Z dnem 1. januarja 2025 je Evropska unija sprejela odločitev o popolni prepovedi uporabe dentalnega amalgama v terapiji, s čimer so amalgamske plombe tudi uradno ukinjene kot terapevtska možnost.
Glavni razlog je zaščita zdravja pacientov in okolja, saj se sčasoma lahko sproščajo manjše količine žive - zlasti med nameščanjem in odstranjevanjem plomb - poleg tega pa obstajajo tudi težave z odlaganjem odpadkov, ki vsebujejo živo srebro.
Poleg zdravstvenih in okoljskih tveganj imajo amalgamske plombe še številne funkcionalne pomanjkljivosti: sčasoma lahko povzročijo mikrorazpoke v zobu zaradi različne toplotne razteznosti materiala, estetsko so izrazito neprivlačne zaradi temne barve in se ne vežejo kemično na zob - njihova vgradnja temelji izključno na mehanski retenciji, kar pogosto zahteva odstranitev več zdravega zobnega tkiva.
Zaradi vsega navedenega se sodobna zobozdravstvena medicina opira na naprednejše materiale - kompozite, ki so biokompatibilni, estetsko prilagodljivi in funkcionalno dolgotrajnejši